Razumeti glasbo: igra zaznave in spoznanja

Besedilo se loteva glasbe s treh glavnih zornih kotov, ki jih določajo tudi različni pristopi k njenemu razumevanju v zgodovini. Najprej se dotika vprašanja glasbe kot umetnosti čutnega. Posveča se torej glasbi, ki prek čutov, seveda najprej sluha, prodira v našo zavest, nagovarja naša občutja in sproža ob poslušanju najrazličnejše odzive. V zgodovini je spoznavanje glasbe prek čutne zaznave rodilo estetiko glasbe, ki se najbolj poglobljeno loteva temeljnih ontoloških problemov ter z njimi povezanih epistemoloških vprašanj. Vendarle, kot priča tudi zgodovina razlaganja glasbene bíti in spoznavnih okvirov njenega razumevanja in predstavljanja, ta vprašanja na tej ravni ne morejo biti zadovoljivo rešena. Glasba se namreč rodi iz spoznanja globljih vsebinskih povezav, ki urejevanje zvokov prilikujejo urejevanju naravnega reda v nas in naši okolici. Torej je nepopolno njeno razumevanje, če ni k temu pritegnjeno razumsko umevanje temeljnih in konkretnih odnosov, ki jo določajo. Vprašanja razumsko dojemljivega, strokovno utemeljenega in obrtniško izpiljenega se tako postavljajo kot osrednje torišče razpravljanja o glasbi kot posredovalki razumsko spoznavne resnice. A tudi to se v kontekstu obravnave umetnosti izkaže za nezadostno, nepopolno in nezanesljivo, zato se besedilo, kolikor je mogoče, dotakne še presežnostnega. Okvire svojega spoznavanja, razumevanja in interpretiranja glasbe tako razgrinja na treh ravneh: na ravneh čutne zaznave, razumskega umevanja in metafizičnega spoznavanja. Vsi trije vidiki vsak po svoje odstirajo vpogled v glasbo kot umetnost, a so hkrati vsi po vrsti, vsak zase pa celo tudi vsi skupaj kljub svoji lahko prekipevajoči gostobesednosti in slikovitosti vendarle tudi nezadostni in nepopolni.