Poetične izpeljave francoske proze: slog in kontekst literarnega besedila

Knjiga kljub razmeroma široki tematiki deluje kot pretehtana celota. To je po eni strani posledica premišljenega izbora (avtor si pri zajemanju iz svojega opusa lahko privošči izbirčnost), po drugi strani pa posledica dejstva, da se Primož Vitez francoski književnosti – in literarnim študijam nasploh – že vseskozi posveča s stališča, ki je za jezikoslovca najbrž edino logično: literaturo obravnava kot jezikovni pojav ali, ožje in obenem širše gledano, »stvar sloga«. Vendar pa Viteza zvestoba temu osnovnemu prepričanju nikdar ne potegne v dogmatično zanikanje ali mehanično odmišljanje zgodovinskih in literarnozgodovinskih kontekstov. Nasprotno: njegove študije so poglobljeno informativne tudi kot prispevki k literarni zgodovini in jih je mogoče brati na več načinov: kot jezikoslovne razprave, slogovne analize, literarnozgodovinske razmisleke, pa tudi – in to nikakor ne na zadnjem mestu – kot vpoglede v prevajalsko teorijo in prakso. Razprave Primoža Viteza so bile že doslej cenjeno dodatno študijsko gradivo za vse, ki se ukvarjamo s francosko književnostjo, bodisi z literarnozgodovinskega stališča bodisi skozi optiko slogovne analize. Podobno velja za druga področja, na katera segajo, morda so še prav posebej zanimiva kot dokument nekega prevajalskega razvoja (iz recenzije dr. Katarine Marinčič)