Meritokracija: zgodba o regulativni ideji našega časa

V začetnih poglavjih dela, ki je pred vami, smo analizirali družbene pogoje, ki so bistveno prispevali k vzniku in vzponu meritokracije kot prevladujoče racionalnosti. Dokazovali smo, da je skozi zadnja tri stoletja predrugačila, prevrednotila ter na splošno pomembno določala način dojemanja sveta in življenja posameznikov in posameznic v zahodnih družbah. Hkrati smo ugotavljali, da njen položaj v družbi ohranjajo politiki, učiteljstvo, starši in predstavniki drugih javnosti. Uspeh osnovne ideje meritokracije, nagrajevanje posameznika oziroma posameznice glede na njegove, njene sposobnosti in trud smo v pomembnem delu pripisali njenemu ujemanju z dvojčkom demokracija in tržno gospodarstvo. Demokracija namreč stavi na svobodo in enake formalne možnosti za vse ter oboje v precejšnji meri tudi omogoča; razmah mezdnega dela in tržnih mehanizmov pa po drugi strani terja izkoristek vseh mogočih nacionalnih in globalnih potencialov »človeškega kapitala«. Tematizirali smo Youngov inovativni zapis meritokratskega kriterija v obliki formule »trud + IQ prinaša zaslužnost« (1958) in dokazovali, da se ključna elementa v zapisu nista znašla po naključju.